Eric Emo: Igra druge strani

»Že kar nekaj let je minilo odkar sem se v fotografskih laboratorijih oddelka za fotografijo in razvijanje črno-belih slik začel učiti svojega poklica. Pri delu v temnici sem svet podob odkril z njegove temne strani. Moje spoznavanje in učenje fotografije sta povezana predvsem s srečanjem z Jacqueline Guillot, fotografinjo pri francoskem mesečniku o likovni umetnosti Connaissance des Arts, pri kateri sem mnogo let  delal kot pomočnik. Spoznal sem delo v muzejih, galerijah, hišah, bivališčih in gradovih. Naučil sem se osvetlitve, izbiranja kadra in kako pokazati ravno toliko, da slika dopolnjuje objavljeno besedilo.

Šele po pridobitvi teh izkušenj, sem se »spustil« v profesionalne vode kot neodvisni fotograf. Naključna srečanja na začetku kariere so me privedla do slikanja številnih portretov za igralce, umetnike in glasbenike. To mi je omogočilo sodelovanje z glasbeno skupino Les Arts Florissants, ki jo vodi William Christie, s pevskim zborom Groupe vocal de France ter z gledališkima skupinama In Extremis in TJP v Strasbourgu. V teh letih sem prav tako vodil delavnice v gimnazijah (gimnaziji Finosello v Ajaccioju in Rimbaud v Douaiju), in v vrtcih ter izobraževalne seminarje v Francoskem kulturnem centru v Džakarti, ki so bile namenjeni poklicnim fotografom in študentom - petnajst dni intenzivnega dela smo zaključili z razstavo del, nastalih in situ.

Naročilo, ki mi ga je zaupal Muzej Rodin me je vpeljalo v nekonvencionalno opazovanje bronastih kipcev. Naročeno mi je bilo, naj fotografiram vse, kar je napisano na kipih ali njihovih obodih. Med obračanjem umetnin, sem odkril njihovo skrito plat. Kadar opazujemo skulpturo, ki predstavlja obraz, nam še na misel ne pride, da bi pogledali njeno hrbtno stran. Pogledamo, kar je na ogled, kar je prepoznavno. A mene je pritegnila ta druga, skrita plat. Korak za korakom sem beležil spomine notranjosti skulptur. V teh prostorninah, ki delujejo kot negativi skulpture, se nahaja bistvo snovi, stvarnost tega, kar gledamo, intimnost oblikovanja. Iz vdrtin, izboklin in bronaste barve se prikažejo drugi obrazi. Radiografija omogoča vpogled v notranjost telesa, MRI pa vpogled v notranjost organov. Gre za odkrivanje, opazovanje, razumevanje tistega, kar je skrito, tistega, kar je, preko slik. Isto velja za mavčne kalupe za vlivanje brona. Gre za opazovanje, fotografiranje in novo tolmačenje njihove stvarnosti. To niso več funkcionalni predmeti, temveč unikatne oblike z drugačno zgodbo. Pri fotografijah, na katerih so predstavljana Rodinova dela, sem uporabil črno in belo barvo z lestvico sivih tonov, ki je omogočila, da se je vzpostavila določena razdalja, spremenjen pogled, prispodoba stvarnosti. Kmalu za tem sem odkril delo Bourdella. Poznal sem odnose med obema ustvarjalcema, zato sem se želel na enak način lotiti tudi njegovih skulptur in mavčnih kalupov: tema je bila enaka, a tokrat sem uporabil barve in delal v drugačnem časovnem okviru. Slike Rodinovih kipov sem posnel v omejenem času, predvidenem v naročilu, muzej Bourdelle pa mi je dal na voljo več časa. Nasilnost, ki jo na slikah izraža barva, priča o kemiji brona, o ustvarjalnem delu in razkriva svet, ki bi se lahko kosal s kovačnico boga Vulkana. Oblike, ki jih tvori mavec, so abstraktne in lahko nanje gledamo kot na sodobno skulpturo. Mavčni odlitki so samostojni, njihova notranjost je postala neproduktivna. Zdaj obstajajo le preko svoje plastične realnosti.

Že tri leta delam kot fotograf za agencijo »La Parisienne de Photographie« in preživljam čas v muzejih mestne občine Pariz, kjer fotografiram zbirke in gradiva za pripravo katalogov. Odkrivam raznolikost svetov: Musée d’Art Moderne (Muzej sodobne umetnosti), Petit Palais, Cognacq-Jay, Carnavalet, itd.«

Eric EMO